V okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE – SAMO1PLANET smo v sredo, 24. aprila 2024, na Gozdarskem inštitutu Slovenije (GIS) izvedli delavnico z naslovom “Gospodarjenje z zasebnimi gozdovi in zagotavljanje ponora ogljika”. Namen dogodka je bil poiskati odgovore na izzive trajnostnega gospodarjenja z zasebnimi gozdovi in zagotavljanjem ponora ogljika v njih, aktivacije trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, certificiranja odvzemov v gozdovih, razdelitev bremena sekvestracije ogljika. Delavnice se je udeležilo 34 zainteresiranih zasebnih lastnikov gozdov, odločevalcev z ministrstev, zaposlenih v svetovalnih in strokovnih službah, izobraževalnih ustanovah, nevladnih organizacijah in nekateri drugi, ki jih tematika zanima. Dogodek je vodil dr. Marko Kovač z Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS).  

Udeležence je najprej nagovoril dr. Boštjan Mali, vodja projekta LIFE IP CARE4CLIMATE na GIS. Predstavil je bilanco emisij v sektorju LULUCF in pojasnil poročanje po 6 kategorijah. Pojasnil je, da so se nam po letu 2014 ponori v sektorju zelo zmanjšali, saj so gozd prizadele mnoge ujme, zaradi katerih je bil posek večji kot v preteklosti, zato ponorov v tem sektorju ni več veliko. Zelo pomembno je kako bomo gospodarili z gozdovi v prihodnosti, ker v njih delujejo naravne zakonitosti in tudi, če vse delamo pravilno, nas lahko preseneti ujma, ki poruši ravnovesje in naše cilje. Predstavil je pravila obračunavanja in izvor težav, ki nam jih pravila delajo. Vsako leto, ko ne bomo dosegli zastavljene količine ponora, se nam cilj za naslednje leto poveča za 8%. Referenčno obdobje, ki ga je izbrala Evropska komisija je 2000-2009, ko je Slovenija akumulirala lesno zalogo. Ker je sledilo obdobje intenzivnejših sanacijskih sečenj zaradi ujm, računsko ponora ne moremo več imeti. Takšnih ponorov kot v referenčnem obdobju ne moremo imeti, saj sečnje ne moremo zmanjšati. Lahko kupimo odpustke, če bo cena 70-90 € na tono, bi morala Slovenija plačati pol milijarde. Komisija si prizadeva za ogljično nevtralnost do leta 2050. Ponora dolgoročno ne moremo povečevat saj so v sektorju LULUCF so vedno oscilacije. V gozdarstvu bo vedno tako – v nekem obdobju imamo ponor v nekem emisije. Pokazal je še stanje v sektorju LULUCF na ravni Evrope - gozdovi v Evropi se starajo, v njih divjajo ujme. Količina ogljika v tleh na mokriščih je velika, ampak se je je zelo dolgo vgrajeval v tla. Z vidika ponora so skoraj nepomembna.  

Nadaljevali smo s predavanjem dr. Marka Kovača, ki je govoril o gospodarjenju z gozdom. Za gospodarjenje za ponor ogljika ni enotnih priporočil. Države imajo različne načine gospodarjenja (Skandinavija npr. gospodari golosečno, Slovenija sonaravno), pravila pa so kljub temu za vse enaka. Poudaril je, da je gospodarjenje za ponor ogljika tesno povezano z gospodarjenjem za lesno zalogo in za tla. Način je odvisen od stanja uravnoteženosti gozdov, drevesne sestave, horizonta trajnosti (20, 40 let trajno). Scenarij mora predvidevat kakšen cilj smo si zadali – ali želimo nekaj rešit v 30 letih ali dolgoročno. Predstavil je 3 scenarije – kako gospodarit za maksimalne učinke ponora. Imamo veliko scenarijev, vsaka država je razvila svoje za doseganje maksimalnih ponorov. Večina scenarijev je pisana so na kožo politiki, saj se zavezujejo kako bodo v zelo kratkem času dosegli velike ponore. Tak način pa ni skladen z naravnimi zakonitostmi. Predstavil je scenarije sečenj z vidika ponora – tudi če znižamo sečnje, se ponori s časom zvečujemo. Večanje ponorov na drugi strani predstavlja izgubljanje ekosistemskih storitev. Predstavil je še lastnosti današnjih gozdov - povprečna temeljnica je 31m2, razmerje med razvojni fazami je 30:70, mlajše proti starejšim. Večanje ponora pomeni da morata biti prirastek in vrast večja od poseka in sušic.  

Nato je predstavil 3 scenarije gospodarjenja. 

1.) Politični  - scenarij, ko se gospodari kot sedaj a se znižuje sečnjo in bolj skrbi za bitosko pestrost. Časovno je to možno le kratkoročno (npr. do leta 2050). Pozitivne učinki so na ponor ogljika in na habitate določenih vrst (dolgoročno ne). Negativni učinki  takega gospodarjenja so razvoj gozdov in stabilnost (zamude še bolj nepremostljive, uničevanje biotkse pestosti, naravni dogodki), ekonomska tveganja večja, slabša kakovost lesa, izginjanje habitatov soncoljubnih vrst.  

2.) Drugi scenarij je razvojni – pospešeno poteka obnova gozdov, masno in vrstno uravnoteženje, sečnja v skladu z razvojnimi zahtevami gozda. Časovni horizont je dolgoročni, traja od 50-100 let. Tak scenarij ima pozitivni učinek na razvoj gozdov, stabilnost, pripravo gozdov na spremembe. Pri gospodarjenju so manjša tveganja, manjša nihanja trga lesa. Pozitivni učinki so tudi na habitate vseh vrst. Negativni učinki so na ponor (zmanjševanje) in v javnosti je več negativnega mnenja.  

3. ) Tretji scenarij je inovativni, ki temelji na pogledu v prihodnost – upošteva prilagajanje klimi, zahtevam po tehničnem lesu in novim nišnim proizvodom. Slovenske gozdove razdeli po režimih upravljanja – i) sonaravni-varovani, ii) gospodarjenje za proizvodne in druge ekosistemske storitve, iii) devastirani, spremenjeni gozdovi in zaraščajoče površine – namenjeno osnovanju plantaž z domačimi in tujimi vrstami izključno za produkcijo kakovostnega tehničnega lesa in sekvestracijo ogljika. Tak scenarij prinaša pozitivne učinke na ponor ogljika in klimo, na produkcijo kakovostnega tehničnega lesa. V skupinskem delu so udeleženci nato presojali, kateri izmed scenarijev se jim zdi najbolj primeren za lastnike gozdov, kaj so največji problemi, ki preprečujejo optimalno gospodarjenje za proizvodnjo lesa in ponor ogljika. Iskali so najpomembnejše ukrepe za krepitev ponora ogljika in kako gledajo na vpeljavo prostovoljne sheme za certificiranje odvzemov/ponorov ogljika v gozdovih.  

Mag. Andrej Breznikar iz ZGS je predstavil strategije blaženja prilagajanja podnebnim spremembam. Poudaril je, da natančnih napovedi o podnebnih razmerah ni, zato to vodi v negotovost pri upravljanju gozdnih ekosistemov. Povedal je, da smo v Sloveniji dosegli maksimum glede površine gozdov in tudi lesne zaloge. Imamo težave z debelinsko sestavo in razvojnimi fazami saj nam primanjkuje mlajših razvojnih faz. V preteklem desetletju se je sanitarni posek ustalil pri 50 % celotnega poseka. Govoril je o blaženju in prilagajanju, ključno je da sta oba vidika usklajena. Tu so 3 koncepti blaženja in ohranjanja – i) ohranjanje in povečevanje površine gozdov (Slovenija nima kapacitet, da zasadi dodatne površine izven gozda). ii) Povečevanje količine ogljika v gozdovih – manj intenzivno gospodarjenje, staranje sestojev. Predstavlja tveganje v primeru naravnih ujm, saj se razmeroma hitro spremenijo v vir ogljika. Nižja intenziteta gospodarjenja pa lahko zmanjša lokalno oskrbo z biomaso in manj surovin za biogospodarstvo.  iii) Povečevanje ogljika v lesnih izdelkih. Na področju gospodarjenja imamo nekaj prioritet: 

  • Prilagoditev sestave drevesnih vrst (DV) v sestojih (smreka). 
  • Premena sestojev tujerodnih DV v sestoje z avtohtonimi DV, pospeševanje manjšinskih DV, pospeševanje DV in provenienc s široko ekološko amplitudo.  
  • Povečevanje odpornosti gozdov z raznolikostjo razvojnih faz – iz enomernih sestojev v starostno pestre sestoje. 
  • Oblikovanje večslojnih in prebiralnih sestojev na primernih rastiščih. 
  • Spremljanje in ohranjanje biotske in genetske raznovrstnosti. 
  • Gradnja infrastrukture na območjih s povečanim tveganjem za ekstremne naravne dogodke. 
  • Priprava protokolov ukrepov v primeru pojava škodljivih organizmov in bolezni. 

Cilj gospodarjenja so ohranjeni biotsko pestri gozdovi z veliko samoobnovitveno sposobnostjo so prednost. 

Podnebne spremembe povečujejo tveganja pri gospodarjenju z gozdovi, pričakovanja lastnikov gozdov in družbe do gozda se povečujejo. Poudaril je še, da je usklajenost strategij blaženja in prilagajanja ključna na vseh segmentih gozdno lesne verige.  

Zadnji predavatelj je bil dr. Simon Poljanšek (MKGP), ki je predstavil še stališča MKGP (pogled predstavnika sektorja za gozdarstvo) glede vezave ogljika v zasebnih gozdovih. Predstavil je dokument za lastnike gozdov in druge deležnike, vključene v proces gospodarjenja z gozdovi, kjer so predstavljeni ukrepi za optimizacijo ponorov ogljika v gozdovih in njihovo financiranje. Predstavil je nekaj študij o mnenju zasebnih lastnikov gozdov.  Kot uspešno gospodarjenje z gozdom si lastniki in revirni predstavljajo različne načine upravljanja z gozdom vključno s pasivnim ohranjanjem posesti pa vse do opravljanja rednih sečenj in gojitvenih del. Pri gospodarjenju lastnike zavira predvsem pomanjkanje časa, težka dostopnost, nizke prodajne cene lesa in vreme, spodbuja pa jih dohodek iz gozda, veselje do dela. Predstavil je še direktivo o certificiranju ogljika, katere cilj je vzpostaviti na ravni EU enotni, prostovoljni sistem certificiranja za dejavnosti odstranjevanja ogljika. Pri obračunu ponora/emisij se mora izkazati dodatnost ponora, torej se lahko certificira dejavnosti, ki so nad običajnimi, predpisanimi- nad referenčno vrednostjo. Ob predpisanih aktivnostih v načrtih ostane slovenskim lastnikom malo možnosti izboljšanja; npr.: 

  • večji delež puščene odmrle lesne biomase, 
  • hitrejša obnova po ujmi, 
  • manjši posek od načrtovanega, 
  • puščanje prihranjencev, 
  • puščanje sestoja naravnemu razvoju. 

Po teoretičnem delu je sledilo delavnično skupinsko delo, kjer so udeleženci kritično presojali primernost 3 scenarijev, ki jih je predstavil dr. Marko Kovač. Spraševali so kateri izmed scenarijev gospodarjenja z gozdovi za ponor se jim zdi najbolj primeren za lastnike gozdov, oz. kateri scenarij za katere skupine lastnikov. Nadalje so se pogovarjali o največjih problemih, ki preprečujejo optimalno gospodarjenje za proizvodnjo lesa in ponor ogljika (omejitve za lastnike, nekonkurenčnost, obiskovalci gozdov so oblastni). Našteli so še najpomembnejše ukrepe za krepitev ponora ogljika: zgledovati se po drugih državah, ki imajo podobne probleme. Vprašali smo jih tudi kako gledajo na vpeljavo prostovoljne sheme za certificiranje odvzemov ogljika v gozdovih. Njihovo mnenje je, da je zainteresiranost lastnikov odvisna od velikosti posesti, vprašljiva pa je tudi izvedljivost zaradi majhnosti parcel. Udeleženci so bili tudi mnenja, da majhni lastniki ne bi bili zainteresirani za certificiranje, saj bi papirologija zahtevala več dela kot bi bila finančna korist.  

Na koncu se je odvila še produktivna debata, kjer smo se odločili, da zaključke in ugotovitve delavnice posredujemo posredujemo Svetu za podnebne spremembe RS in na pristojna ministrstva.

Predstavitve z dogodka si lahko ogledate spodaj (datoteke za prenos).

FOTOGRAFIJE Z DOGODKA: