V letu 2024 je populacija hrastovih čipkark (Corythucha arcuata) izredno številčna, še posebej izrazito se njen vpliv kaže sedaj ob koncu poletja, ko je številčnost teh rastlinojedih stenic največja. Opazimo rumeno-rjave krošnje hrastov, ki močno izstopajo iz sicer zelene kulise naših gozdov. Čipkarke se pogosto znajdejo tudi na ljudeh, kamor padejo iz dreves ali jih tja zanese veter, zato je nanje postala bolj pozorna tudi splošna javnost.
Kako jo prepoznamo?
Odrasla hrastova čipkarka je drobna, tri milimetre dolga in dva milimetra široka stenica. Telo je sploščeno v hrbtno-trebušni smeri, sprednja krila ima prosojno bela s čipkasto teksturo in rjavimi lisami. Vsi razvojni stadiji hrastove čipkarke se pojavljajo na spodnji strani listov gostiteljskih rastlin. Jajčeca so črna, sodčasta, samica jih odloži v skupinah. Ličinke so manjše, bleščeče črne z bodičastimi izrastki po telesu.
Odrasli osebki prezimujejo v razpokah skorje gostitelja. Spomladi, konec aprila in v začetku maja, se preselijo na spodnje strani listov in pričnejo s sesanjem rastlinskih sokov. Na listih lahko istočasno odkrijemo različne razvojne stadije (jajčeca, larve, odrasle osebke). Oblikujejo dve do tri generacije na leto, številčnost stenic je največja v avgustu in septembru, ko so tudi poškodbe na listih najbolj očitne, hrastovi sestoji pa pogosto povsem rjavi.
Prihod in širjenje tujerodne stenice iz Severne Amerike
V Evropi je bila hrastova čipkarka najprej odkrita leta 2000 v Italiji in leta 2002 v Turčiji. Približno po desetih letih se je vrsta močno namnožila na območju Črnega morja in začela hitro širjenje po Balkanu vse do Centralne Evrope.
V Sloveniji smo hrastovo čipkarko odkrili leta 2016 v vzhodnem delu Slovenije, v bližini mednarodne železniške proge. V skladu s potjo širjenja vrste od vzhoda proti zahodu in lokacijo prve najdbe, domnevamo, da se je vrsta k nam razširila iz Hrvaške, kjer je bila odkrita že leta 2013. Vrsta se na daljše razdalje najpogosteje širi kot slepi potnik - s pomočjo cestnega in železniškega prometa, na oblačilih, vozilih … Odrasle hrastove čipkarke sicer lahko aktivno letijo oz. jih veter lahko prenaša tudi pasivno, vendar se tako širijo le na krajše razdalje.
Gostiteljske rastline
Glavni gostitelji hrastove čipkarke so hrasti, izjema med evropskimi vrstami je črničevje (Quercus ilex), na katerem se čipkarka ne prehranjuje. Ob velikih namnožitvah se lahko hrastova čipkarka pojavi tudi na nekaterih drugih listavcih (npr. lipah, brestih, pravem kostanju, leskah), vendar na slednjih poškodovanost ni nikoli tako intenzivna kot na hrastih.
Vpliv na gozdove
Odrasli osebki in njihove larve na spodnji strani listov sesajo rastlinski sok, s čimer povzročijo poškodbe listov in izgubo klorofila, posledično se zmanjša aktivnost fotosinteze. Listi sčasoma zbledijo, se posušijo in odpadejo. Zaradi ponavljajočih se poškodb drevo posledično lahko oslabi in manj prirašča, lahko je ovirano tudi pomlajevanje, a za to še ni jasnih dokazov.
Vrsta tako pomeni dodaten škodljiv dejavnik, ki deluje v procesu hiranja hrastov, kompleksni bolezni, ki v zadnjih desetletjih pesti evropske hrastove gozdove. Hrastova čipkarka bi lahko imela negativen vpliv tudi na druge herbivore, ki se prehranjujejo z listi hrastov.
Vpliv na ljudi
Zaradi številčne populacije v avgustu in septembru čipkarke pogosto padejo ali pristanejo tudi na ljudeh. Čipkarke se potem na nas »sprehajajo«, včasih lahko tudi malce zbodejo, ker iščejo hrano – to je listni sok. Da bi ti naključni piki hrastove čipkarke povzročali resnejše težave nam ni znano, v redkih primerih lahko pride do alergijskih reakcij, ki pa hitro izzvenijo.
Sorodna platanova čipkarka
V urbanih območjih se poleg hrastove čipkarke številčno pojavlja tudi zelo podobna platanova čipkarka (Corythucha ciliata), katere gostitelji so platane, ki so pogosto parkovno drevo. Telo platanovih čipkark je za razliko od hrastovih svetlejše in z manj izrazitimi temnimi lisami.
Možnosti ukrepanja
Ker sta obe stenici razširjeni po večjem delu Evrope in nikjer ne izvajajo sistematičnih ukrepov proti njima, se teh dveh vrst pri nas ne da več izkoreniniti – ne glede na ukrepe. Namreč, tudi če bomo izvajali ukrepe na nekaj drevesih, bodo osebki čez čas prileteli s sosednjih dreves, kjer ukrepov nismo izvajali. Zaradi nezadostne učinkovitosti in negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi, uporabo fitofarmacevtskih sredstev tudi na urbanih površinah odsvetujemo (v gozdovih uporaba FFS tako ali tako ni dovoljena).
Zapisali: dr. Tine Hauptman, dr. Barbara Piškur, Simon Zidar
